PLEMENITI SAMEC

Poroka lorda St. Simona in njen čudni konec že dolgo ni več predmet zanimanja v onih vi¬ sokih krogih, v katerih se giblje nesrečni ženin. Prekosili so jo novi škandali, ki so s svojimi bolj pikantnimi podrobnostmi odvrnili splošno govorico od te že štiri leta stare žaloigre. Ker pa imam vzroke misliti, da doslej vsa dejstva še niso bila objavljena širši javnosti, in ker ima moj prijatelj Sherlock Holmes precejšnje zasluge, da se je cela zadeva pojasnila, čutim, da njegovi spomini brez kratkega orisa te zna¬ menite epizode ne bi bili popolni. Bilo je nekaj tednov pred mojo poroko, ko sem še vedno delil s Holmesom stanovanje v Baker Streetu, ko je prišel z nekega popoldan¬ skega izprehoda domov ter našel na mizi pismo. Bil sem ves dan doma, kajti vreme se je nenadoma izpreobrnilo; deževalo je in močan jesenski veter je vlekel; krogla, ki sem jo bil prinesel domov v enem svojih udov kot spomin na afgansko vojsko, mi je z neprijetno vztrajnostjo povzročala bolečine. Sedel sem na en stol, vrgel noge na drugega ter se obdal 111 s celo množino časopisov, pa končno sem jih, nasičen vseh dnevnih novic, porinil v stran ter ' opazoval veliko krono in monogram na pismu, ki je ležalo na mizi ter malomarno ugibal, kdo vendar utegne biti ta plemeniti dopisnik mo¬ jega prijatelja. „Pra,v elegantno pismo te čaka tukaj," sem rekel, ko je vstopil. „Ako se dobro spominjam, si dobil zjutraj pisma od nekega trgovca z ribami in nekega colninskega uradnika." „Da, moja korespondenca ima to mikavnost, da je zelo raznovrstna," je odgovoril ter se nasmejal, „in iz čim nižjih slojev je, tem bolj je zanimiva. Tole tukaj pa je podobno enemu onih nedobrodošlih pozivov iz družbe, ki za¬ htevajo od človeka, da naj laže, ali pa se da varati." Odprl je pismo ter pregledoval vsebino. „0, veš kaj, nemara pa bo stvar naposled vseeno zanimiva." „Torej ni družabno?" „Ne, popolnoma strokovnjaško." ,,In od plemenitega klijenta?" „Od ene najvišjih oseb na Angleškem." „Moj dragi, čestitam ti!“ ..Zagotavljam te, Watson, odkrito, da je za¬ me stan mojega klijenta manj pomembna stvar kot zanimivost njegovega slučaja. Vsekakor pa je mogoče, da ta slučaj ni nezanimiv. Ali si zadnje čase marljivo čital časopise?" 112 „Po vsej priliki, da,“ sem . dejal otožno ter pokazal na veliko skladanico časnikov v kotu. „Drugega opravila nisem imel.“ „To je dobro, kajti potem ti bo bržkone mogoče povedati mi celo stvar. Jaz ne čitam drugega kakor kriminalne novice in tisti od¬ delek vzdihov. Ta poslednji je vedno poučen. Ako pa si v resnici tako pozorno zasledoval na j novejše dogodke, si moral gotovo tudi či- tati o lordu St. Simonu in njegovi poroki." „0, da, z naj večjim zanimanjem." „Dobro. Pismo, ki ga imam v roki, prihaja od lorda St. Simona. Prečitati ti ga hočem, ti mi pa moraš v zahvalo pregledati vse te čas¬ nike ter mi podati vse, kar se nanaša na to zadevo. Piše pa tole: „,Dragi moj mr. Sherlock Holmes! Lord Backwater mi priporoča, da se smem popol¬ noma zanesti na Vašo razsodnost in diskrecijo. Zbok tega sem sklenil oglasiti se pri Vas ter Vas vprašati za svet glede kaj mučnega do¬ godka, ki se je pripetil v zvezi z mojo ženitvijo. Mr. Lestrade iz Scotland Yarda že deluje v tej zadevi, zagotavlja me pa, da nima ničesar proti Vašemu sodelovanju, in je celo mnenja, da nam zna biti celo v pomoč. Oglasim se ob štirih popoldne; ako pa bi imeli ob tej uri kako drugo opravilo, se nadejam, da ga preložite, kajti zadeva je največje važnosti. — Z odlič¬ nim spoštovanjem Vaš vdani Robert St. Simon.‘ 113 „Datirano je v grossvenorskih palačah, pi¬ sano z gosjim peresom in plemeniti lord je bil tako nesrečen, da si je zunanjo stran svojega desnega mezinca zamazal s črnilom," je pri¬ pomnil Holmes, ko je zopet zložil pismo. „Ob štirih pravi. Sedaj je tri. Čez eno uro bo tukaj." ».Potemtakem imam ravno dovolj časa, da s tvojo pomočjo izvem, kaj se je zgodilo. Preglej hitro one časnike ter uredi izrezke v časovnem redu, med tem pa pogledam, kdo je naš kli- jent." In vzel je rdeče vezano knjigo izmed raznih knjig poleg kaminovega okrajka. „Tu- kajle je," je rekel, sedel ter izravnal knjigo na kolenih. „,Robert Walsingham de Vere St. Simon, drugi sin vojvode Balmoralskega. — Hm! Grb: sinje polje, tri zvezde z ostrim špi¬ cami nad vodoravno ležečo sabljo. Rojen leta 1846/ Enainštiridest let ima, torej je zrel za ženitev. Bil je podtajnik za kolonije v enem zadnjih ministrstev. Njegov oče vojvoda, je bil svoje čase minister zunanjih zadev. Po očetu podedujejo kri Plantagenetov, po materi pa Tudorjev. Ha! No, v vsem tem pa ne najdem ničesar posebno poučnega. Mislim, da se mo¬ ram na vsak način do tebe obrniti, Watson, da izvem kaj bolj zanimivega." „Prav lahko sem našel, kar potrebujem," sem dejal, „kajti cela zadeva je še popolnoma sveža in se mi je zdela nekaj posebnega. Bal pa sem se ti jo omeniti, ker sem vedel, da Sherlock, II. 8 114 vodiš neko preiskavo in da ti vsiljevanje dru¬ gih zadev ne bi bilo všeč.“ „Oh, ti imaš v mislih oni mali problem glede voza za pohištvo z Grossvenor Squara. Stvar je sedaj že pojasnjena — akoravno je bila se¬ veda takoj iz prvega početka jasna. Prosim te, podaj mi rezultat svoje časniške izbirke." „Evo prvega poročila, ki ga morem najti. Nahaja se med osebnimi vestmi v The Morning Post, in datira, kakor vidiš, že nekaj tednov nazaj. ,V kratkem/ se glasi, ,se vrši, ako imajo govorice prav, poroka med lordom Robertom St. Simonom, drugim sinom vojvode Balmoral- skega, in med miss Hatty Doranovo, edino hčerjo Alojzija Dorana, Esq., iz San Frančiška, Cah, U. S. A.‘ To je vse.“ „Kratko in jedrnato," je dejal Holmes ter iztegnil svoje dolge noge proti ognju. „Isti teden se je nahajalo v nekem družab¬ nem listu poročilo, ki pove celo stvar natanč¬ nejše. Ah, tukaj je. ,Na ženitnem trgu se bo kmalu začul klic po varstvu, dozdeva se nam¬ reč, da sedanji nazori o prosti trgovini zelo ško¬ dujejo našim domačim pridelkom. Drugo za drugim prehaja vodstvo plemenitih hiš iz Ve¬ like Britanije v roke naših lepih sestričen od onstran Atlantika. Minuli teden se je zopet povečala vrsta nagrad, ki so jih odnesle te oča- rufoče napadovalke. Lord St. Simon, ki se je več kot dvajset let uspešno branil proti pušči¬ cam malega boga, je sedaj definitivno oznanil 115 svojo bližnjo poroko z miss Hatty Doranovo, krasno hčerko nekega kalifornijskega milijo¬ narja. Miss Doranova, ki je vzbujala pri slo¬ vesnostih v Westbury House s svojo ljubko postavo in zalim obrazom splošno pozornost, je edini otrok, in poroča se tudi, da bo njena dota precej presegala vrsto šestero številk, pri- hodnjost pa tudi še nekaj prinese. Ker je javna tajnost, da je bil vojvoda Balmoralski zadnje leta primoram prodati svoje slike in ker lord St. Simon nima svojega lastnega premoženja izvzemši malo posestvo v Birchmooru, je jasno, da kalifornijska dedinja ni edina, ki pridobi s to zvezo, ki ji omogoči, da naredi lahki in že navadni prehod od republikanske lady do bri¬ tanskega naslova'. “ „Še kaj drugega?" je vprašal Holmes in za¬ zeval. ,,0, da, vse polno. Dalje se nahaja v The Morning Post vest, da se vrši poroka popol¬ noma na tihem, da se vrši v cerkvi sv. Jurija, Hanover Square, da bo povabljenih samo ka¬ kega pol tucata najožjih prijateljev, in da se novoporočenca vrneta v tisto hišo pri Lanca- ster Gate, ki jo je mr. Alojzij Doran vzel v najem. Dva dni pozneje — to je minulo sredo •— se nahaja kratka vest, da se je poroka vršila in da bosta novoporočenca prebila svoje me¬ dene tedne na posestvu lorda Backwaterja blizu Petersfielda. To so vse vesti, ki so bile objavljene pred izginotjem neveste." 8 * 116 „Pred čem?" je vprašal Holmes in se zganil. „Pred izginotjem one dame.“ „Kdaj pa je izginila?" „Pri svatbenem zajutreku." „Ali res! Stvar je bolj zanimiva, kakor je izpočetka obetala biti. Da, docela dramatična." „Da; zdelo se mi je, da je nekaj bolj ne¬ navadnega." „Poročeni večkrat izginejo med obedom, včasih tudi tekom medenih tednov, a ne spo¬ minjam se pa ničesar tako nepričakovanega. Prosim te, povej mi podrobnosti." „Opozarjam te, da so zelo nepopolne." „Morda naredimo mi, da ne bodo tako zelo nepopolne." „Take kakor so, so objavljene v enem sa¬ mem poročilu nekega včerajšnjega jutranjega časnika, ki ti ga hočem prečitati. Naslovljen je: ,,Čuden dogodek pri neki odlični poroki.' Glasi pa se: „,Rodbino lorda Roberta St. Simona je za¬ dela velika žalost vsled čudnih in mučnih do¬ godkov, ki so se zgodili v zvezi z njegovo poroko. Kakor so včerajšnji listi že na kratko poročali, se je poroka vršila prejšnje dopoldne, vendar je bilo stoprv sedaj mogoče potrditi čudne govorice, ki so se tako trdovratno vzdr¬ ževale. Vzlic vsem poizkusom prijateljev, da bi celo zadevo potlačili, je vzbudila toliko javne pozornosti, da nima nobenega pomena, da bi 117 se navidezno ne ozirali na to, kar se splošno govori. Poroka, ki se je vršila v cerkvi sv. Jurija na Hanover Squaru, je bila kaj tiha; navzočni so bili samo nevestin oče mr. Alojzij Doran, vojvodinja Balmoralska, lord Backwater, lord Eustace in lady Clara St. Simonova, mlajši brat in sestra ženinova, in lady Alicia Whit- tingtonova. Cela družba se je podala po po¬ roki v hišo mr. Alojzija Dorana pri Lancaster Gate, kjer jih je čakal ženitovanjski zajutrek. Kakor vse kaže, je neka ženska povzročila majhno nepriliko; njenega imena niso mogli še dognati; šiloma je poizkusila takoj za svati vdreti v hišo, češ, da ima gotove pravice do lorda St. Simona. Šele po dolgem in mučnem prizoru sta jo vrgla kletar in nek služabnik iz hiše. Nevesta, ki je na srečo stopila v hišo pred tem neprijetnim dogodkom, je sedla z ostalimi k zajutreku; tukaj pa je začela naen¬ krat tožiti, da se ne počuti dobro, ter je odšla v svoje sobe. Ker je njena dolga odsotnost vzbudila razne opazke, jo je šel oče iskat; od njene hišne pa je izvedel, da je prišla samo za en trenutek v svojo sobo, vzela plašč in klobuk ter odhitela po hodniku. Eden služabnikov je povedal, da je videl neko tako opravljeno žen¬ sko oditi iz hiše ; ker pa je mislil, da je njegova nova gospa pri ostali družbi, ni hotel verjeti, da bi bila ona. Ko se je mr. Alojzij Doran pre¬ pričal, da mu je hči v- resnici izginila, se je v 118 zvezi z ženinom nemudoma obrnil do policije, ki je ukrenila zelo energične korake, ki bodo najbrže prav kmalu razjasnili to čudno zadevo. Prav do pozne ure včerajšnje noči pa niso mogli ničesar dognati glede bivališča pogre¬ šane dame. Razne govorice se širijo o tem in pripoveduje se, da je policija odredila aretacijo ženske, ki je povzročila prvi izgred, in to v prepričanju, da je dotičnica bodisi v ljubosum¬ nosti, bodisi iz kakega drugega nagiba v zvezi s čudnim izginotjem nevestinim. „Ali je to vse?“ „V nekem drugem jutranjem časniku je še ena sicer majhna vest, pa pomenljiva." „In ta se glasi?" „Da so v resnici prijeli miss Floro Millar- jevo, to je ono žensko, ki je povzročila izgred. Videti je, da je bila poprej plesalka pri Allegru in da je že več let poznala ženina. Drugih po¬ drobnosti ni in ves slučaj je sedaj v tvojih rokah — toliko namreč, kolikor se je razprav¬ ljalo o njem po časnikih." „Kakor kažejo vs£ znamenja, je taj slučaj jako zanimiv. Za cel svet ga ne bi rad zamudil. Sicer pa se glasi zvonec, Watson, in ker kaže ura nekoliko minut čez štiri, ne dvomim, da je to naš plemeniti klijent. Nikar ne misli, da poj deš iz sobe, Watson; prav rad imam pričo pri sebi, ako že iz drugega vzroka ne, vsaj radi tega, da bi bil v pomoč mojemu spominu.” 119 „Lord Robert St. Simon,“ je oznanil naš de¬ ček ter odprl vrata. Vstopil je gospod prijaz¬ nega, negovanega obraza, z visokim nosom in bledimi lici; okrog ust je bilo videti nekaj ka¬ kor prešernost, njegovo strogo Pko pa je pri¬ čalo, da je od nekdaj vajen zapovedovati in biti ubogan. Njegovo kretanje je bilo živahno, vseeno pa je bil videti nekaj starejši, kajti sklonjen je bil nekoliko naprej in pri hoji so se mu nekoliko kolena šibila. Ko je vzel klo¬ buk z zavihanimi okraji z glave, so se pri¬ kazali lasje, ki so bili ob robu prepleteni s sivimi, na temenu pa bolj redki. Kar se tiče njegove obleke, moram reči, da je bila skrbna in izbrana vprav do gizdalinstva; nosil je visok ovratnik, črn frak, bel telovnik, rumene roka¬ vice, čevlje iz patentiranega usnja in svetle gamaše. Stopil je počasi v sobo, obračal svojo glavo na levo in desno, v desnici pa je nihal vrvico, na kateri so visela njegova zlata očala. „Dober dan, lord St. Simon," je rekel Hol¬ mes, ko je vstal in se priklonil. „Prosim vas, sedite na oni pleteni stol. To je moj prijatelj in tovariš, dr. Watson. Sedite bliže k ognju in potem se pogovorimo o vaši zadevi." ,,Ki je zelo mučna zame, mr. Holmes, kakor si lahko mislite. V dno duše sem užaljen. Sli¬ šal sem, gospod, da ste se že večkrat pečali s podobnimi delikatnimi zadevami, akoravno sodim, da bi težko bile iz tako visokih krogov." „Ne, jaz nazadujem." 120 „Prosim?“ „Moj poslednji klijent te vrste je bil kralj." „0, ali res! Tega pa nisem vedel. Kateri kralj pa?" „Kralj skandinavski." „Kaj! Ali je izgubil svojo ženo?" „Vedite,“ je rekel Holmes prijazno, „da po¬ stopam v zadevah svojih ostalih klijentov z isto molčečnostjo, kakor jo obljubljam vam za vašo." „Kakopak! Čisto prav! Čisto prav! Prepri¬ čan sem in prosim odpuščanja. Kar se tiče mo¬ jega lastnega slučaja, sem pripravljen podati vam vsako informacijo, ki vam utegne poma¬ gati, da si ustvarite sodbo." ,,Hvala vam. Znano mi je vse, kar je bilo objavljeno v časnikih, ali nič več. Nadejam se, da smem smatrati n. pr. tole vest glede iz¬ ginotja vaše neveste docela verodostojnim." Lord St. Simon jo je hitro pregledal. „Da, verodostojna je v vsem, kar pove." „Vendar jo je treba še precej izpopolniti, predno morem izreči svoje mnenje. Mislim, da izvem vse potrebno najhitreje na ta način, da vam stavim vprašanja." „Prosim, storite." ,„Kdaj ste se seznanili z miss Hatty Dora- novo ?“ „V San Franciscu, pred enim letom." „Ali ste potovali po Zedinjenih državah?" „Da.“ 121 „Ali ste se že takrat zaročili?" „Ne.“ „Pa ste bili v prijateljskem razmerju, ali ne ?“ „Njena družba me je zabavala in ona je kmalu opazila, da me razveseljuje." „Ali je njen oče zelo bogat?" »Pravijo, da je najbogatejši človek ob bre¬ govih Tihega morja." »Kako pa si je pridobil denar?" »V rudniku. Pred nekaj leti še ni imel ni¬ česar. Nato je našel zlato, ga investiral in kar naenkrat obogatel." »Kakšen vtis je naredil na vas značaj te mlade dame — vaše žene?" Plemič je še hitreje nihal s svojimi očali ter zrl dol v ogenj. »Vidite, mr. Holmes," je rekel, , »moja žena je imela že dvajset let, predno je oce obogatel. Tiste čase se je prosto gibala po rudarski naselbini, hodila po gozdovih in go¬ rah, tako da je dobila svojo vzgojo od narave in ne od šole. Ona je taka, kakor bi ji na Angleškem rekli razposajena; ima krepko na¬ ravo, je divja in svobodna, nebrzdana po tra¬ dicijah. Vihrava je — skoraj bi dejal kakor kak ognjenik. Hitro si ustvari svojo sodbo in neustrašeno izvrši svoje sklepe. Vendar bi ji ne dal imena, ki ga imam čast nositi," in ime¬ nitno je zakašljal, „ako ne bi imel zavesti, da je vzlic vsem tem lastnostim plemenitega srca. Prepričan sem, da je zmožna herojiškega 122 samožrtvovanja in da se ji studi vse, kar je nečastnega." „Ali imate njeno sliko?" »Tole sem prinesel s seboj." Odprl je nekak medaljon ter nama pokazal obraz zelo ljubke ženske. Ni bila sicer fotografija, pač pa majhna na slonovo kost naslikana slika, v kateri je umetnik izrazil ves učinek njenih svetlih črnih las, velikih temnih oči in finih ust. Holmes jo je dolgo in resno gledal. Nato je zaprl me¬ daljon ter ga dal lordu St. Simonu nazaj. »Torej je prišla ta mlada dama v London in tukaj obnovila vaše znanje, ali ne?" „Da, njen oče jo je pripeljal semkaj za po¬ slednjo londonsko sezijo. Večkrat sem bil v njeni družbi, se nato zaročil ž njo, sedaj pa poročil." „Slišal sem, da vam je prinesla precejšnjo doto ?“ »Lepo doto. A ne več, kakor je v moji ro¬ dovini navadno." „Dota ostane seveda vam, kajti poroka je sedaj fait accompli, ali ne?" „Glede tega v resnici še nisem poizvedoval." „To je čisto umevno. Ali ste obiskali miss Doranovo dan pred poroko?" „Da.“ „Ali je bila dobre volje?" »Nikoli boljše. Govorila je o tem, kaj bova delala v prihodnjem življenju." 123 „Ali res! Zelo zanimivo! In zjutraj pred poroko?" „Bila je kar le mogoče vesela — vsaj prav do konca obreda." „Ali ste tedaj opazili kako izpremembo na njej ?" „Veste, da povem resnico, takrat sem prvi¬ krat opazil, da je njena narav malo silovita. Dogodek pa je bil premalenkosten, da bi ga pripovedoval in ni morda v nobeni zvezi s tem slučajem." ,,Prosim, povejte mi vzlic temu, kaj je bilo." „0, nekaj otročjega. Ko smo šli proti ža- gradu, je izpustila svoj cvetlični šopek. Sto¬ pala je ravno mimo prve klopi in šopek je pa¬ del vanjo. To je povzročilo trenutno zakas¬ nitev, pa gospod v klopi ji je zopet izročil šopek, ki je bil videti nepoškodovan. Ko pa sem govoril ž njo o tem dogodku, mi je od¬ govorila kar na kratko in na poti domov je bila videti vsled tega malenkostnega naključja nenavadno vznemirjena." ,,Ali res! Pravite, da je bil neki gospod'v klopi. Torej je bilo tudi splošno občinstvo na¬ vzoče ?“ „Oh, da. Če je cerkev odprta, jim je ne¬ mogoče ubraniti dostop." „Ali je bil ta gospod eden prijateljev vaše žene?" „Ne, ne; le iz vljudnosti ga imenujem go¬ spoda, kajti bil je popolnoma preprost človek. 124 Njegove zunanjosti skoraj nisem opazil. A do¬ zdeva se mi, da smo se preveč oddaljili od pravega predmeta." „Lady St. Simonova se je torej vrnila od poroke manj vesela kot je šla k njej. Kaj pa je storila, ko je zopet stopila v hišo svojega očeta?" „Videl sem jo razgovarjati se ž njeno hišno." „Kdo pa je njena hišna?" „Alice ji je ime. Američanka je in je ž njo prišla iz Kalifornije." „Zaupna služabnica?" „Celo malo preveč. Zdelo se mi je, da ji je gospodinja preveč prostosti dovoljevala. Sicer pa so seveda te stvari v Ameriki drugačne kot pri nas." ,;Kako dolgo je govorila s to Alico?" „Oh, nekoliko minut. Moral sem na druge stvari misliti." „Ali niste morda slučajno slišali, kaj sta go¬ vorili?" „Lady St. Simonova je rekla nekaj kakor ,zahtevati pravico'. Bila je vajena govoriti bolj po domače. Vendar ne vem, kaj je mislila s tem reči." „Navadna ameriška govorica je včasih zelo izrazovita. Kaj pa je vaša žena storila potem, ko se je nehala razgovarjati s hišno?" „Odšla je v zajutrkovalno sobo." „Ob vaši roki?" 125 „Ne, sama. V takih zadevah je bila zelo ne¬ odvisna. In potem, ko smo sedeli kakih deset minut, je naenkrat vstala, zamrmrala nekaj besedi v oproščenje ter odšla iz sobe. In ni je bilo več nazaj." „Ta hišna Aliče pa je izpovedala, kakor sem slišal, da je odšla v svojo sobo, ogrnila plašč preko poročne obleke in dela klobuk na glavo ter odšla iz hiše." „Tako je. In pozneje so jo videli izprehajati se po Hyde Parku s Floro Millarjevo, to je ono žensko, ki je sedaj že na varnem in ki je že povzročila tisto jutro majhen izgred pri mr. Doranovi hiši." „Oh, ali res! Rad bi slišal nekoliko podrob¬ nosti o tej mladi ženski in v kakšnem razmerju ste bili do nje." Lord St. Simon je zmajal z ramo in povzdig¬ nil svoje obrvi. „Nekaj let sva živela v pri¬ jateljskih odnošajih — lahko rečem zelo pri¬ jateljskih odnošajih. Nastopala je v Allegru. Nisem ravnal ž njo nevelikodušno in ona nima nobenega opravičenega vzroka pritoževati se proti meni; sicer pa itak veste, kaj so ženske, mr. Holmes. Flora je bila majhno ljubko dekle, pa nenavadno vročeglava in zelo vdana meni. Ko je čula, da se nameravam poročiti, mi je pisarila grozna pisma in, da vam povem res¬ nico, pravi vzrok, da sem praznoval svojo po¬ roko tako na tihem, je bil ta, ker sem se bal, da ne bi naredila v cerkvi kakega škandala. 126 Takoj po našem povratku iz cerkve je prišla pred mr. Doranovo hišo, skušala vdreti vanjo, rabila zelo ostudne izraze proti moji ženi ter ji celo grozila; ker sem pa nekaj podobnega pričakoval, sem dal služabnikom potrebna na¬ vodila in potisnili so jo zopet iz hiše. Ko je spoznala, da nima njeno razgrajanje nobenega pomena, se je zopet pomirila." „Ali je vaša žena vse to slišala?" „Ne, hvala Bogu, ne." „In pozneje so jo videli izprehajati se z ravno to žensko ?“ „Da. To je ravno, kar se zdi mr. Lestradu iz Scotland Yarda tako resno. Sodi se, da je ta Flora izvabila mojo ženo ter ji nastavila kako strašno past." „No, ta domneva je mogoča." „Ali ste tudi vi teh misli?" „Nisem dejal, da je verjetna. Ali se pa tudi vam zdi mogoča?" „Po mojih mislih bi Flora niti muhi nič ža¬ lega ne storila." „Veste, ljubosumnost čudno preobrazuje značaje. Prosim, kakšna je vaša teorija glede tega, kar se je zgodilo?" „No, da, prišel sem semkaj iskat teorije in predlagati. Podal sem vam vsa dejstva. Ker me pa vprašate, naj povem, da se mi vidi čisto mogoče, da je vznemirjenje te zadeve, zavest, da je naredila tako velikansk korak v družbi, 127 tako zelo učinkovala na mojo ženo, da je pri¬ pravila njene živce v nekak majhen nered." „Na kratko rečeno, da se ji je naenkrat malo zmešalo v glavi." „Veste, ako vpoštevam, da je obrnila hrbet — nočem reči, meni, pač pa tolikim ugod¬ nostim, po katerih jih je mnogo brez uspeha hrepenelo — si tega njenega koraka drugače skoraj ne morem tolmačiti." „No, tudi to je prav možna hipoteza," je rekel Holmes in se nasmejal. „Sedaj, lord St. Simon, se mi zdi, da imam skoraj že vse potrebne podatke. Ali vas smem vprašati, ali ste sedeli pri zajutrkovalni mizi tako, da ste mogli videti skozi okno?" »Da, lahko smo videli na drugo stran ceste in na Park." »Dobro. Potem se mi zdi, da mi ni treba vas še dalje zadrževati. O priliki vam že pišem." »Kadar boste tako srečni, da boste ta pro¬ blem razrešili," je dejal naš klijent in vstal s stola. »Sem ga že razrešil." »E? Kaj ste rekli?" »Pravim, da sem ga že razrešil." »Kje je torej moja žena?" »To je malenkost, ki jo prav kmalu do- ženem." Lord St. Simon je zmajal z glavo. »Bojim se, da bo treba za to modrejših glav kot je 128 vaša ali moja," je dejal, se na dostojanstveni, staromodni način priklonil ter odšel. „To je pa jako dobro od lorda St. Simona, da počasti mojo glavo s tem, da jo jednači svoji," je dejal Sherlock Holmes in se nasme¬ jal. „Mislim, da bi malo whiskyja s sodovodo in smodka po vsem tem izpraševanju ne bila ravno napačna. Ustvaril sem si sodbo o celem slučaju, predno je naš klijent sploh stopil k nam v sobo." „Moj dragi Holmes!“ „Imam zapiske o več podobnih slučajih, dasi o nobenem, ki bi se vršil popolnoma tako naglo. Vse moje izpraševanje je služilo v ta namen, da izpremeni moje domneve v goto¬ vost. Podrobni dokazi so včasih zelo prepriče¬ valni, prav tako kakor če najdeš postrv v mleku, da navajam Thoreaujevo primero." „Jaz sem vendar čul prav tisto, kar si ti slišal." „Ali brez poznanja že dogodivših se sluča¬ jev, ki mi tako dobro služijo. Enak slučaj se je prigodil pred nekaj leti v Aberdeenu in precej močno podoben v Monakovem v letu po fran- cosko-pruski vojski. To je eden tistih slučajev — ali halo, Lestrade je že tukaj! Poseben ko¬ zarček najdete na stranski mizi, tukaj v škatli pa so smodke." E T radni detektiv je nosil suknjen jopič s ši¬ rokim ovratnikom, tako da je bil močno po¬ doben mornarju, v roki pa je nosil črno torbo 129 iz jadrovine. Po kratkem pozdravu se je usedel ter si prižgal smodko, ki mu jo je ponudil. „No, kako pa je?“ je vprašal Holmes in po¬ mežiknil. „Nekam nezadovoljni ste videti." „In v resnici sem nezadovoljen. Ta peklenski slučaj glede St. Simonove poroke. V resnici ne vem kaj početi ž njim." „Ali res! Iznenadjate me!" „Ali ste že kdaj čuli o tako zamotani aferi? Vsaka sled se mi takorekoč izmuzne skozi prste. Cel dan sem delal zanj." »In videti je, da vas je precej zmočil," je rekel Holmes ter se dotaknil rokava njegovega jopiča. „Da, preiskaval sem ribnjak Serpentine." „Za božjo voljo, čemu pa?" „Iskal sem trupla lady St. Simonove." Sherlock Holmes se je naslonil nazaj na stol in se presrčno nasmejal. »Ali ste preiskali tudi korito vodometa na Trafalgar Squaru?“ je vprašal. »Cernu? Kaj hočete s tem reči?" »Ker imate ravno toliko upanja, da najdete v njem to damo, kakor v tistem ribnjaku." Lestrade je srdito pogledal mojega tovariša. »Zdi se mi, da je vam že vse znano," je za¬ godrnjal. »Veste, stoprv sem izvedel, kaj se je zgo¬ dilo, a moja sodba je že gotova." »O, ali res! Potem menite, da Serpentine ne 'gra nobene uloge v tej zadevi?" Sherlock, II. 9 130 „Meni se vidi kaj neverjetno." „Potem pa bodite tako prijazni ter mi raz¬ ložite, kako je mogoče, da smo tole našli v njem." Pri teh besedah je odprl svojo torbo in vrgel na tla svilnato poročno obleko, dvoje belih satinastih čevljev, nevestin venec ter pajčolan, vse premočeno in pokvarjeno od vode. „EvO' ga," je rekel ter položil na vrh celega kupa nov poročni prstan. ,,Tukaj vas čaka sedaj majhen oreh, da ga Starete, gospod Holmes." „0, ali res," je rekel moj prijatelj ter puhal modre kolobarje dima v zrak. „Vse to ste iz¬ vlekli iz Serpentina?" „Ne. Neki stražnik od parka je našel vse to, ko je plavalo na površini blizu brega. Dognano je, da je to njena obleka; meni pa se je do¬ zdevalo, da tudi truplo ne bo daleč, kjer je bila obleka." „S pomočjo tega sijajnega sklepa je mogoče najti telo vsakega človeka v bližini njegove garderobe. Prosim vas, kaj pa ste se nadejali s tem doseči?" „Dokaz, da je Flora Millarjeva zapletena v to zadevo." „Bojim se, da boste težko našli kaj podob¬ nega." „Ali res?" je vzkliknil Lestrade nekoliko pikro. Bojim se, Holmes, da niste posebno praktični pri svojih sklepih in izvajanjih. Na¬ redili ste dve veliki napaki v ravno toliko mi- 131 nutah. To oblačilo v resnici zapleta miss Floro Millarjevo v to zadevo." „Kako pa?“ „V obleki je žep. V žepu je torbica za vizitke. V tej torbici pa je pisemce. In to pisemce imam tukaj." In položil ga je predse na mizo ter udaril z dlanjo po njem. ,,Poslušajte. ,Videla me boš, ko bo vse pripravljeno. Pridi takoj. F. H. M.‘ Moja teorija je ves čas bila, da je Flora Millarjeva izvabila lady St. Simonovo od doma in da je ona s svojimi zavezniki seveda odgovorna za njen odhod. Tukaj je prav ono pismo, podpisano z začetnimi črkami njenega imena, ki ga ji je brez dvoma nekdo skrivaj stisnil v roke pri vratih in ki je potem njo pri¬ peljalo do njih." „Jako dobro, Lestrade," je dejal Holmes in se nasmejal. ,,Zares, jako vrl človek ste. Dajte, da ga vidim." Tiho je vzel pisemce v roke, a njegova pozornost je postala naenkrat še večja in zadovoljno je vzkliknil. „Tole pa je v res¬ nici važno," je rekel. „Ha, ali se tudi vam tako vidi?" „V veliki meri. Prav presrčno vam čestitam." Lestrade je zmagoslavno vstal ter sklonil glavo, da pogleda na pismo. „Veste kaj," je za¬ vpil, „na napačno stran gledate." »Nasprotno, to je prava stran." »Prava stran? Blazni ste! Tukaj je pismo, pisano s svinčnikom." 9 * 132 „Tukaj pa je nekaj, kar se mi vidi nekak odlomek hotelskega računa, ki me silno za¬ nima." „Na tem ni ničesar. Tudi jaz sem si že ogle¬ dal to stvar," je rekel Lestrade. „,4. okt., sobe 8 s., zajutrek 2 s. 6 d., cocktail (iz raznih vrst žganja mešana pijača) 1 s., lunč (drugi zajutrek) 2 s. 6 d., čaša sherrvja 8 d.‘ Na tem ne vidim nič posebnega." „Verujem, da ne. Navzlic temu pa je zelo važno. Kar se tiče pisma, je seveda tudi važno, ali vsaj začetne črke so, in zbok tega vam še enkrat čestitam." „Dovolj časa sem že potratil," je rekel Le¬ strade in vstal. „Jaz verujem v trdo delo in ne v posedanje pri ognju in kovanje lepih teorij. Z bogom, mr. Holmes, videli bomo, kdo prvi dožene to zadevo." Pobral je oblačilo, ga vrgel v torbo ter se obrnil proti vratom. „Samo en namigljaj, Lestrade." je rekel Hol¬ mes počasi, predno je tekmec odšel. „Prava razrešitev cele zadeve je tale. Lady St. Simo¬ nova je bajka. Take osebe ni in je tudi nikoli ni bilo." „Lestrade je žalostno pogledal mojega tova¬ riša. Nato pa se je obrnil proti meni, se tri¬ krat potrkal na čelo, svečano zmajal z glavo ter odhitel iz sobe. Kakor hitro so se zaprla vrata za njim, je Holmes vstal in si oblekel površnik. „Nekaj resnice je na tem, kar pravi ta človek o delu 133 na prostem," je rekel; ,,raditega mislim, Wat- son, da te moram za nekaj časa prepustiti tvo¬ jim časnikom." Peta ura je že minula, ko me je Sherlock Holmes pustil samega, vendar nisem imel časa samotariti, kajti tekom ene ure je prišel sluga neke delikatesne trgovine z zelo veliko plo¬ ščato škatlo. To škatlo je odprl s pomočjo deč¬ ka, ki ga je pripeljal s seboj, in začel v veliko moje začudenje izlagati naravnost epikurejsko mrzlo večerjo na našo skromno mizo. Tu sem videl nekoliko parov mrzlih gozdnih kljunačev, enega fazana, kolač pate de foie gras in celo vrsto starih, pajčevinastih steklenic. Ko sta moja dva obiskovalca vse to izložila, sta iz¬ ginila brez vsakega pojasnila kakor dva duhova v Tisoč in eni noči; povedala sta samo, da je že vse plačano in da jima je bilo naročeno prinesti na ta naslov. Ravno pred deveto uro je stopil Sherlock Holmes hitro v sobo. Obraz mu je bil resen, toda v očeh mu je sijal nek ogenj, ki mi je vzbujal misel, da se ni moti v svojih sklepih. „Torej sta prinesla večerjo," je rekel ter si mel roke. „Kakor vse kaže, pričakuješ družbo. Za pet °seb sta pripravila." »Da, nadejam se, da dobimo družbo," je rekel. „Cudim se, da lorda St. Simona še ni. Ha! Zdi se mi, da slišim njegove korake na stopnicah." 134 Bil je v resnici naš jutranji obiskovalec, ki je stopil hitrih korakov v sobo in bolj živahno nihal s svojimi očali kakor kdaj poprej; njegov aristokratiški obraz pa je bil ves prepaden. „Torej vas je moj sel našel ?“ je vprašat Holmes. „Da, in priznati moram, da me je vsebina . .vašega sporočila nad vse presenetila. Ali imate dplprih dokazov za svoje besede?" »Najboljše, ki so mogoči." Lord St. Simon se je zgrudil na stol ter se prijel za čelo. „Kaj poreče vojvoda," je zamrmral, „ko izve, da je bil eden njegove rodovine tako ponižan?" „To je golo naključje. Ne morem priznati, da bi bilo v tem kako ponižanje." „Oh, vi seveda sodite take stvari z drugega stališča." »Ne morem uvideti, kako bi mogel komu pripisovati krivdo. Ne morem tudi uvideti, kako bi mogla ona drugače ravnati, akoravno se mora njen prenagljeni način ravnanja brez dvoma obžalovati. Ker nima matere, ni imela nikogar, ki bi ji v tako kritičnem položaju prav svetoval." »Grdo ravnanje je bilo to, gospod, javno pre¬ ziranje," je rekel St. Simon in bobnal s prsti po mizi. »Ozirati se morate na to ubogo dekle, ki se je kar naenkrat znašla v takem nenavadnem položaju." 135 »Jaz ji ne bom prizanašal. Ves iz sebe sem, kajti ravnala je z menoj naravnost sramotno." „Zdi se mi, da čujem zvonec," je rekel Hol¬ mes. „Da, korake slišim na stopnicah. Ako vas ne morem pregovoriti, da bi celo zadevo milejše sodili, lord St. Simon, sem pripeljal s seboj pri- prošnjika, ki bo imel morda več uspeha." Od¬ prl je vrata ter pripeljal neko damo in nekega gospoda v sobo. „Lord St. Simon," je rekel, ..dovolite mi, da vam predstavim mr. Francisa Haya Moultona in njegovo soprogo. Gospo, mislim, že poznate." Pri pogledu na novodošlece je planil naš klijent s stola in stal tamkaj pokonci, s po¬ vešenimi očmi in z desnico v oprsju svojega fraka — prava podoba razžaljenega dostojan¬ stva. Dama je stopila hitro naprej ter iztegnila svojo roko proti njemu; on pa še vedno ni po¬ vzdignil svojih oči. In morda je bilo to dobro za njegov sklep, kajti njen proseči obraz je bil tak, da se mu človek ni mogel ustavljati. »Jezen si, Robert," je rekla. „Veš, kakor jaz mislim, popolnoma po pravici." »Prosim, nobenega opravičevanja," je rekel lord St. Simon neprijazno. »Oh, da, dobro vem, da sem v resnici grdo ravnala s teboj in da bi ti morala vse povedati, predno sem šla v cerkev; pa bila sem nepre¬ mišljena in od onega trenutka, ko sem ugledala Franka zopet tukaj, nisem več vedela, kaj sem delala ali govorila. Čudim se samo, da se nisem 136 zgrudila in kar tam pred oltarjem padla v ne¬ zavest." „Morda želite, mrs. Moultonova, da bi jaz in moj prijatelj odšla iz sobe, medtem ko po¬ jasnite celo zadevo." „Ako smem izraziti svoje mnenje," se je oglasil tuji gospod, ,,moram reči, da je bilo pri celi stvari že itak malo preveč tajnosti. Kar se mene tiče, bi želel, da izve cela Evropa in Amerika resnico." Bil je majhen, krepak, za¬ gorel človek strogega obraza in živahnega vedenja. ,,Potem vam hočem kar naravnost povedati našo zgodbo," je rekla dama. Tale Frank in jaz sva se seznanila leta 1881 v naselbini Mc Quire’s blizu Skalnatih gora, kjer je oče delal v jami. Zaročila sva se, Frank in jaz; nekega dne pa je oče zadel na bogato žilo ter si nare¬ dil premoženje, ubogi Frank tukaj pa je imel zemljo, kjer ni našel ničesar. Cim bogatejši je oče postajal, tem revnejši je bil Frank, tako da oče ni hotel nič več slišati o najini zaroki in me je odpeljal v Frisco. Navzlic temu pa Frank ni obupal; šel je za menoj in me več¬ krat obiskal, ne da bi oče vedel za to. Ker bi bil kar zblaznel, ako bi kaj vedel, sva sama uredila celo zadevo. Frank je dejal, da pojde zopet v tujino, da si pridobi premoženje in da ne pride prej vprašat po meni, dokler ne bo imel ravno toliko kakor oče. Jaz pa sem mu obljubila, da ga čakam do smrti ter se zavezala, 137 da se ne poročim z nikomer, dokler bo on živel. ,Cernu pa bi se midva kar takoj ne poročila/ je rekel, ,potem bom vsaj gotov glede tebe; in ne bom si lastil pravice biti tvoj mož, dokler se ne povrnem/ No, dogovorila sva se in vse tako lepo uredila — duhovnik je čakal — da sva se na mestu poročila. Zatem se je Frank podal v svet iskat sreče, jaz pa sem se vrnila nazaj k očetu. ,,Ko sem zatem prvikrat zopet slišala o Franku, sem cula, da je bil v Montani, da je šel potem pogledat v Arizono in nato sem slišala o njem iz New Mexice. Nato sem brala neko dolgo časniško poročilo, kako so Indi¬ janci iz rodu Apachov napadli neko rudarsko taborišče in med ubitimi se je nahajalo tudi ime mojega Franka. Onesvestila sem se in bo¬ lehala več mesecev. Oče je mislil, da imam sušico, in me je peljal k zdravnikom v Frisco. Več kakor eno leto nisem čula niti besedice o Franku, tako da sem bila prepričana, da je bil v resnici mrtev. Tisti čas je prišel lord St. Si¬ mon v Frisco in vsi skupaj smo odšli v Lon¬ don ; tukaj smo praznovali poroko in moj oče je bil zelo vesel; jaz pa sem ves čas čutila, da ne more noben drug moški na svetu zavzeti v mojem srcu onega mesta, ki sem ga bila od¬ stopila ubogemu Franku. „Ako sem se poročila z lordom St. Simonom, bi seveda izpolnjevala svoje dolžnosti pri njem. Svoji ljubezni sicer ne moremo zapovedovati, 138 pač pa svojim dejanjem. Sla sem ž njim k oltarju z namenom, da mu bom prav tako dobra žena, kakor bi le mogla biti. Mislite pa si, kaj sem začutila, ko sem se, dospevši do oltarja, ozrla in ugledala pred seboj Franka, ki je iz prve klopi zrl name. Izpočetka sem mislila, da je njegov duh; ko sem se še enkrat ozrla tjakaj, je stal še vedno tam, iz oči pa sem mu brala nekako vprašanje, kakor da bi me hotel vprašati, ali sem vesela ali žalostna, da ga vidim. Čudim se, da se nisem zgrudila. Vem le toliko, da se mi je kar vrtelo v glavi in da so mi šumele duhovnikove besede v uše¬ sih kakor čebelno brnenje. Sama nisem vedela, kaj mi je storiti. Ali naj bi ustavila cerkveni obred in povzročila škandal tam v cerkvi? Zo¬ pet sem se ozrla proti njemu in zdelo se mi je, da je uganil moje misli, kajti položil je prst na ustnice v znamenje, da naj molčim. Potem sem ga videla pisati na neki papir in vedela sem, da ga je meni napisal. Ko sem pri odhodu šla mimo njegove klopi, sem izpustila šopek, tako da je padel proti njemu, in ko mi je vrnil cvet¬ lice, mi je obenem stisnil tudi oni list v roko. Na njem je bila samo ena vrstica, v kateri me prosi, da naj pridem k njemu, kadar mi da znamenje. Naravno nisem niti za trenutek dvomila, da me veže moja dolžnost na njega in z ozirom na to sem sklenila, da storim vse, karkoli poreče. 139 „Ko sem prišla domov, sem povedala celo stvar svoji hišini, ki ga je poznala še iz Kali¬ fornije in ki mu je bila vedno naklonjena. Na¬ ročila sem ji, da ne sme nikomur ničesar ziniti, da pa hitro pripravi nekaj stvari in moj plašč. Vem, da bi bila morala prej govorili z lordom St. Simonom, a to mi je bilo vpričo njegove matere in vseh onih velikašev neizrečeno težko. Sklenila sem, da kar zbežim in pozneje po¬ jasnim vso zadevo. Nisem še sedela deset minut za mizo, ko sem ugledala skozi okno Franka stati na drugi strani ceste. Pomignil mi je, nato pa je odšel proti Parku. Izmuznila sem se iz sobe, oblekla svoje stvari ter šla za njim. Na potu se mi je približala neka ženska, ki mi je začela nekaj praviti o lordu St. Simonu — iz onega malega, kar sem slišala sem spoznala, da je tudi on imel neko majhno skrivnost pred poroko — vendar se mi je posrečilo, da sem se je iznebila; nato sem pa kmalu dohitela Franka. Stopila sva v voz ter se odpeljala k njemu na stanovanje, ki ga je najel na Gordon Squaru, in to je bila moja prava poroka po tolikih letih čakanja. Franka so Apachi ujeli, °n pa jim je ušel, prišel v Friso, izvedel, da sem ga že štela med mrtve ter odšla na An¬ gleško, se podal za menoj ter me našel na¬ posled ravno zjutraj pred mojo drugo poroko. »Čital sem v nekem časniku," je dejal Amerikanec. „Oznanjal je pač ime in cerkev, njenega bivališča pa ne.“ 140 „Nato sva se posvetovala, kaj nama je sedaj storiti; Frank je bil za odkritosrčnost, mene je pa bilo tako zelo sram pred vsemi, da sem mislila, da je najbolje, ako kar izginem in nikogar nikdar več ne vidim; samo očetu' sem hotela nakratko pisati, da bi ga obvestila, da sem še pri življenju. Kar groza me je ob¬ hajala, ko sem se spomnila na vse te lorde in gospe, ki so sedeli okoli zajutrkovalne mize in čakali, da se vrnem. Z ozirom na to je Frank vzel mojo poročno obleko in druge stvari, jih zvezal v culo, da bi mi nikdo ne mogel slediti ter jih vrgel proč na nekem kraju, kjer bi jih nikdo ne mogel najti. Najbrže bi se bila že jutri odpeljala v Pariz, ako bi tega dobrega gospoda mr. Holmesa danes zvečer ne bilo k nama — akoravno si ne morem misliti, kako je naju našel — in on je nama jasno in pri¬ jazno razložil, da nisem prav ravnala, da je imel Frank prav in da ne bi postopala pravilno, če bi se še dalje tako skrivala. Nato se je po¬ nudil, da nama da priložnost govoriti z lordom St. Simonom samim in tako sva prišla narav¬ nost sem na njegovo stanovanje. Sedaj si sli¬ šal vse, Robert, in meni je zelo žal, ako sem ti povzročila bolečine, nadejam se pa, da ne bos kaj slabega mislil o meni.“ Lord St. Simon se ni ganil, vseeno pa je z nagubančenim čelom in stisnjenimi ustnicami poslušal to dolgo pripovest. 141 ..Oprostite, prosim," je rekel, „vendar ni moja navada, da bi na tak javen način raz¬ pravljal o najintimnejših osebnih zadevah." „Torej mi nočeš odpustiti? Ali mi nočeš po¬ dati roke, predno grem?“ „Oh, gotovo, ako ti naredim s tem veselje." Iztegnil je svojo roko in hladno prijel ono, ki mu jo je ona ponudila. »Nadejam se," je pripomnil Holmes, „da se udeležite z nami vred prijateljske večerje." »Mislim, da nekoliko preveč zahtevate," je odgovorilo njegovo lordstvo. »Morda bom pri¬ moran vdati se v ta najnovejši razvoj, da bi se pa veselil nad njim, tega pa pač ne morete pričakovati od mene. Sedaj pa voščim vsem zelo lahko noč." Globoko se nam je priklonil in odšel iz sobe. »Potem se nadejam, da me vsaj vidva po¬ častita s svojo družbo," je rekel Sherlock Hol¬ mes. »Vedno me veseli, kadar se snidem z Amerikancem, mr. Moulton, kajti eden onih sem, ki verujejo, da bedarije vladarjev in na¬ pake ministrov ne bodo preprečile, da ne bi naši otroci nekoč postali državljani iste pro¬ strane dežele pod zastavo, ki bo združevala angleško narodno zastavo in zvezdnato. »Cel slučaj je bil prav zanimiv," je dejal Holmes, ko so naši obiskovalci odšli, »ker nam z elo jasno kaže, kako preprosta utegne biti po¬ jasnitev zadeve, ki je na prvi pogled videti sko- ra j nerazrešljiva. Nič ni moglo biti bolj ne- 142 jasno in nič ni moglo biti bolj naravno nego vrsta dogodkov, ki jih je naštevala ta ženska, in na drugi strani ničesar bolj čudnega nego konec, kakor si ga je n. pr. mislil mr. Lestrade iz Scotland Yarda.“ „Torej se nisi motil?" „2e takoj iz početka mi je bilo jasno dvoje; prvič, da je bila ta dama popolnoma voljna udeležiti se poroke, drugič pa, da se je takoj skesala, kakor hitro se je vrnila domov. Jasno je, da se je moralo med tem časom nekaj pri- goditi, kar je povzročilo, da se je tako izpre- menila. Kaj pa je to moglo iti } Med potjo ni mogla z nikomer govoriti, kajti bila je v sprem¬ stvu svojega ženina. Ali je morda koga videla? Ako ga je videla, potem je moral biti ta člo¬ vek iz Amerike; tukaj na Angleškem je bila namreč šele tako malo časa, da pač ni bilo mogoče, da bi bil kdo zadobil tako mogočno moč nad njo, da bi sam pogled nanj tako silno vplival nanjo, da bi mogla tako korenito izpre- meniti svoje namene. Iz tega spoznaš, da smo s tem popolnoma pravilno dospeli do sklepa, da je videla nekega Amerikanca. Kdo pa je mogel biti ta Amerikanec in zakaj bi imel to¬ liko moč nad njo? Morda je bil njen ljubimec, morda pa tudi njen mož. Kakor je znano, je preživela svoja dekliška leta v divjih razmerah in v čudnih okoliščinah. Do semkaj sem pri¬ šel, predno sem slišal povest lorda St. Simona. Ko pa mi je povedal o nekem človeku v klopi, 143 o izpremembi nevestinega obnašanja, o tako očitem pripomočku zadobiti pisemce, kakor je izpustitev šopka, o njenem občevanju z njeno zaupno hišno in o njenih besedah do te, mi je postal ves položaj naenkrat čisto jasen. Po¬ begnila je z nekim človekom in ta človek je bil ali njen ljubimec ali pa prejšnji mož.“ „Kako si ga pa potem našel?" „Stvar bi bila sicer težavna, a prijatelj Le- strade je imel v svojih rokah dokaze, kojih vrednost ni poznal. Začetne črke so bile seveda največje važnosti, še večje vrednosti pa je bilo to, da sem iz lista izvedel, da je ta človek pla¬ čal tekom poslednjega tedna svoj račun v enem prvih londonskih hotelov. Jz česa pa sklepaš, da v enem prvih ho¬ telov ?“ „Po cenah. Osem šilingov za sobo in osem pens za čašo sherryja, to je kazalo na naj dražje hotele. Ni jih mnogo v Londonu, ki računajo take cene. V drugem hotelu, ki sem ga obiskal, na Northumberland Avenue, sem pri pregle¬ dovanju knjige dognal, da je neki Amerikanec Francis H. Moulton ravno prejšnji dan za¬ pustil hotel; in ko sem pregledoval njegov račun, sem našel prav one postavke, kakor sem jih videl na prepisu od računa. Ker je bil na¬ ročil, da naj se mu pisma pošiljajo na št. 226 Lordon Square, sem se podal tja in bil tako srečen, da sem dobil dvojico doma; drznil sem se jima dati nekoliko očetovskih nasvetov ter 144 dokazal, da bi bilo v vsakem oziru bolje zanju, ako bi celo stvar pojasnila napram javnosti, posebno pa še napram lordu St. Simonu. Po¬ vabil sem ju, da prideta semkaj, kjer se lahko snideta ž njim, in kakor vidiš, sta svojo besedo držala." „A ne s posebno dobrim uspehom," sem pri¬ pomnil. „Njegovo obnašanje ni bilo nič kaj prizanesljivo in odpustljivo." „Oh, Watson," je dejal Holmes in se nasme¬ jal, „morda bi tudi ti ne bil posebno prijazen, če bi po vsej snubitvi in ženitvi naenkrat iz¬ gubil ženo in premoženje. Moje mnenje je, da moramo lorda St. Simona prav milostno soditi, pa zahvaliti naše zvezde, ker ni mogoče, da bi se midva kdaj znašla v enakem položaju. Po¬ rini svoj stol malo bližje ter mi podaj gosli, kajti edini problem, ki še čaka razrešitve, je ta, kako prebiti te žalostne jesenske večere."